JEDILNI PRIBOR

Včasih slišimo zbadljivko, da je kdo sto let za leseno žlico. Kar pomeni, da je nazadnjaški, da je ostal v nekih minulih časih. Lesena žlica resda sega v davnino, kar pa ne pomeni, da danes ni cenjena, prav nasprotno.

Na trgu se pojavljajo proizvajalci lesenega pribora. Ti uporabnikom zagotavljajo, da bo uživanje hrane z leseno žlico povsem drugače, bolj naravno. Kljub temu jih uporabljamo redko, danes prednjačijo kovinske, nekaj je tudi plastičnih. Med kovinskimi je najbolj cenjena srebrnina, sama pa se še dobro spomnim aluminijastih žlic, ki so bile okorno izdelane in prav nelepe.

Z njimi smo strgali po prav tako lahkih aluminijastih krožnikih, čeprav jih je bilo v mojih mladih letih mogoče najti le še tu in tam. Po večini smo imeli boljši jedilni pribor. Srebrnina še vedno velja za prestiž, slehernik z njo le redko sreba juho, za najboljšega velja pribor iz inoksa oziroma nerjavečega jekla. Pribor kupujemo redko, morda celo le enkrat v življenju, zato si takrat privoščimo čim bolj kakovostnega. Če sežemo do srebrnine, pristnost zagotavlja oznaka sterling, 925 ali 925/1000, ki jo najdemo na vsakem kosu.

Pribor iz nerjavečega jekla ima oznako 18/ xy, pri čemer so xy vrednosti od 00 naprej. Oznaka nam pove, da ima ima 18 % kroma, ki skrbi za trdnost kovine, in xy % niklja, ki ščiti pred rjavenjem in izgubo barve. Plastični pribor ni najbolj čislan. Običajno ga kupimo za piknike, da nam ni treba pomivati in ga preprosto zavržemo.

Nekateri pravijo, da bi morali hrano iz plastične embalaže. Na primer jogurt, jesti s plastičnimi, ne s kovinskimi žlicami. Spet drugi opozarjajo, da utegne biti kovinski pribor strupen, zato naj bi raje uporabljali lesene žlice.